Utrinki kresne noči

Fotografski utrinki, ki so nastali na včerajšnjem kresu.

Recenzija: All the Light We Cannot See, Anthony Doerr

Tokrat sem se odločila za drugačno objavo, ki pa je hkrati tudi del mojega poklicnega življenja in študija primerjalne književnosti, ki sem ga zaključila lani spomladi. Ocene knjig, ki jih bom objavljala, so sicer nastale v mojem prostem času, po osebni izbiri. Z velikim zanimanjem namreč spremljam mednarodne literarne nagrade, predvsem Pulitzerjevo in Man Booker Prize.

Pred kratkim je Pulitzerjevo nagrado za leposlovje dobil Anthony Doerr za roman All the Light We Cannot See. Knjiga je izšla maja lani, pri založbi Harper Collins in je bila predlagana za več literarnih nagrad. Priznati moram, da me je pritegnil že sam naslov, jaz bi ga prevedla kot Vsa svetloba, ki je ne moremo videti, saj uradnega prevoda trenutno še nimamo. Gre za neke vrste protislovje: svetloba, ki je ne moremo videti. Vendar pa pomen ob branju in razvoju zgodbe postaja vedno bolj jasen in večplasten.

Za lažje razumevanje bom najprej na kratko predstavila vsebino. V romanu se vseskozi izmenjujeta dve zgodbi, med katerima na prvi pogled ni nobene povezave. Dogajanje prve zgodbe je postavljeno v Pariz tik pred začetkom druge svetovne vojne, kjer živi deklica Marie Laure s svojim očetom, nedaleč stran od Narodnega muzeja naravne zgodovine. Njen oče je namreč tam zaposlen kot ključavničar, za Marie pa je to ves svet, ki ga pozna, odkar je pri šestih letih oslepela. Skrbni oče zanjo zgradi miniaturen model njihove soseske, ki se ga mora deklica naučiti na pamet in vztraja, da se mora znati s svojimi nogami in palico sama orientirati po svoji okolici in najti pot domov od muzeja. Njuno družinsko idilo grobo prekine nemška okupacija Pariza, zato sta prisiljena zbežati iz mesta ter se zateči v mestece Saint-Malo na bretonski obali, kjer v visoki, ozki hiši ob morski obali živi njen agorafobični pra-stric Etienne.

Druga zgodba, ki poteka sočasno, se začne v Nemčiji, kjer Werner, odrašča s sestro Jutto v sirotišnici. Svetla točka njunega življenja v domu za otroke v premogovniškem industrijskem mestu je preprost radio, ki ga Werner najde nekega dne, na katerem zvečer poslušata otroške oddaje o znanosti v francoščini, ki jima odprejo vrata v drug svet. Ta naprava ima nanj tako velik vpliv, da se začne tudi sam zanimati za tehniko in jih zna kmalu tudi sam popravljati in sestavljati. S svojim talentom si prisluži mesto na elitni in zahtevni vojaški akademiji zaradi česar posledično postane najboljši sledilec radijskim oddajam odporniških gibanj. Wernerjeva potovanja ga ponesejo od središča Hitlerjeve mladine do oddaljenih ruskih pokrajin in na koncu v Saint-Malo, kjer se njegova pot prekriža z Marie-Laure. Konca zgodbe in zapletov raje ne bi razkrila, da ne bi komu pokvarila užitka ob branju in sledenju zgodbi.


Torej, če se vrnem k svetlobi, ki je ne moremo videti. Pri opisovanju predmetnosti ima slepota Marie-Laure velik vpliv na avtorjev slog. Srečamo se s teksturami, obrisi in vonji, redkeje pa z bolj otipljivimi stvarmi kot so barve in podrobni opisi. Doerr nam na izjemno liričen način prikazuje svet in njegove drobne lepote v času, ko se dogajajo grozote in vse razpada in se utaplja v temi brezupa. Vendar pa svet Marie-Laure ni prazen in temen, kljub njeni slepoti.  Ena od plasti svetlobe je tako vsaj zame upanje. Ima ga Marie-Laure, ima ga Werner in vsi navadni prebivalci dežel, ki so se znašle ujete v vojni moriji, vendar kljub temu ne obupajo. Upanje je glavni vzvod odporniškega gibanja, ki se kljub skromnim razmeram postavi po robu nemškemu vojnemu aparatu in vztraja v svojih prizadevanjih.

Pomembno vlogo, pravzaprav ključno vlogo imajo radijski valovi, ki v zgodbi nastopajo v več funkcijah. V tem romanu predstavljajo vezivno tkivo med obema zgodbama in na koncu združijo navidez oddaljena svetova Wernerja in Marie-Laure. Kljub temu pa gre za nekaj česar ne moremo videti, čeprav nas obdaja, kot svetloba iz naslova, o kateri je bilo že toliko govora.

Avtor uporablja veliko znanstvenega jezika in nam slika svet skozi romane Julesa Verna, Darwinove zapise, opise življenja živali v bretonskem morju, a temu spretno zoperstavi poetičen jezik narave, človeške duše in srca, ki se oklepa spominov in ljubezni v senci dogajanja druge svetovne vojne. Ravno to protislovje v mojih očeh dela roman unikaten, saj je druga svetovna vojna snov o kateri je bilo v preteklih 70. letih že veliko napisanega in terja veliko pisateljske spretnosti, da se odmakneš od ustaljenih norm in klišejev v katere je prelahko zapasti. K temu pripomore tudi tretjeosebna pripoved skozi perspektivo dveh mladih oseb, ki svet vidita popolnoma drugače kot če bi avtor pripoved zaupal komu od odraslih, ki nastopajo v zgodbi.

Vsekakor priporočam v branje vsem, ki bi radi videli svež pristop k že skoraj izrabljeni tematiki, ki pa jo v tem primeru povzdigne ravno brezčasnost upanja in vere v človeško dobroto, ki je prepletena z mehanizacijo neke nove dobe.

Na razpotju

Po prihodu iz Gambije nisem vedela ali bi še nadaljevala s pisanjem bloga ali ne. Večino ljudi je namreč zanimalo predvsem, kaj se je dogajalo tam, ker je to nekaj novega, drugačnega. December je nato prinesel s sabo nove dogodke in obveznosti in v novo leto sem vstopila brez novih objav. Kljub temu pa sem aktualno dogajanje po svetu redno komentirala na svoji Facebook strani, saj se me je globoko dotaknilo in sem ena tistih oseb, ki ne more preživeti dneva, ne da bi redno preverjala novice in sledila njihovemu poteku. Prav tako še vedno redno sodelujem z Društvom Za otroke sveta, preko katerega sem bila v Gambiji in zanje prevajam in pišem tekste. Mogoče res nisem več tam, vendar pa bom to vedno nosila s sabo. Lahko bi rekli, da je delček mene ostal na vroči afriški celini.

Ob vsem kar se dogaja pa kratki komentarji na Facebook-u počasi zame niso več dovolj, ker v njih ne morem zajeti vseh svojih misli. Velikokrat namreč slišim, kako kdo ponosno izjavi, da on pa že ne spremlja novic in dnevnika na televiziji, ker ga to spravlja v slabo voljo, tako ali tako pa ne more nič narediti. Politika je "itak brezveze, ker so vsi isti". Takrat se počutim kot bik, ki mu pred očmi pomahajo z rdečo zastavo. Vedno sem bila mnenja, da smo prav vsi soodgovorni za dogajanje okoli sebe. Všeč mi je Einsteinov citat, kjer pravi, da navečje zlo delajo tisti, ki kot večina molčijo, medtem ko manjšina dela zlo. Okoli sebe vidim večinoma molk in zanikanje, tiščanje glave v pesek ob vedno večji krizi in pomanjkanju. To seveda ne velja, ko pride do banalnih zadev kot so smučanje, nogomet, košarka, resničnostne oddaje, življenje slavnih osebnosti itd. Če bi ljudje toliko energije in strasti vložili v stvari, ki so dejansko pomembne, bi lahko spremenili svet.

Splošna apatija je tisto, kar me žene, da ne obupam in poskušam s svojo aktivnostjo in zanimanjem prispevati svoj majhen delček k dogajanju. Ne delam si utvar, da lahko spremenim svet, ker se dobro zavedam, da ga ne morem. Majhni delčki večih posameznikov pa so skozi čas že dovolj, da lahko ustvarijo celoto. Kam bi prišli, če bi vsi rekli, da imajo zvezane roke in bi krivili hrbte v luči vedno večje nepravičnosti in zlorabe? Skozi zgodovino se je vedno znova pokazalo, da so spremembe mogoče, saj drugače družba ne bi dosegla takšnega napredka in bi verjetno še vedno živeli v jamah, če bi mislili, da tako pač je in nimamo vpliva, da bi bilo drugače. Življenje je kratko. Zakaj bi bili samo opazovalci lastne usode, če smo lahko glavni akterji?

Trenutki bivanja

My volunteer story in Slovenian, like I wrote in Moments of Being.

Odločitev oditi v Gambijo je bila plod želje po potovanju, po novih izkušnjah in po pomoči tistim, ki jo najbolj potrebujejo. Želela sem si več, kot le turistično izkušnjo, ki ti pokaže le eno plat zgodbe in skrije toliko drugega, lepega, pristnega in drugačnega. Vedno sem verjela, da je potrebno biti z ljudmi, živeti z njimi, se pogovarjati in videti njihovo državo, skozi njihove oči, da jo lahko resnično doživiš. Obenem pa te takšna izkušnja pripelje bliže k sebi, kar je tudi želja mnogih, ki jim srce v zahodnem svetu ne da miru in jih žene v neznano. V tako imenovane trenutke bivanja oziroma zavedanja.

Teh trenutkov je bilo veliko, v času mojega bivanja v Gambiji. Trenutkov, ko vse postane kristalno jasno in se počutiš prisotnega v svojem življenju, živega v trenutku, katerega vrednost občuduješ, preden mu pustiš oditi med spomine. Trenutkov barv, sreče, smeha, pesmi, nejevere, ponižnosti in še toliko več, prepletenih v popolno sliko, spominek za temnejše dni. Sedeti skupaj v avtu, medtem ko se zgodi še ena neverjetna stvar, in se spogledati ob istem času: „To je Afrika!“. Opazovati sonce, ki zahaja nad Atlantikom, medtem ko poslušaš pomirjujoče zvoke valov in šelestenje palm na popolni tropski plaži, ki je kot z razglednice. Udeležiti se posebne ceremonije pri nekomu doma in biti priča veselju, petju, plesu in smehu, ne da bi bila postrežena ena sama kapljica alkohola. Pogled v očeh otroka, ko končno uspe napisati eno samo črko, kar je nekaj, česar njegovi starši nikoli niso mogli.

Brez dvoma lahko rečem, da mi je Afrika dala veliko več, kot bi lahko jaz kadarkoli dala njej. Moj skromen prispevek zbledi v primerjavi z življenjskimi lekcijami, ki sem jih prejela in z neverjetnimi ljudmi, ki so mi prekrižali pot in me sprejeli v svoja srca ter z mano ravnali kot bi bila njihova. Oni so tisti, ki so me naučili, da je treba ceniti vsak trenutek, se upočasniti, zaupati sama sebi in slediti svojim sanjam, ne glede na vse. Tam sem tudi znova odkrila, kaj mi je namenjeno početi, cilj za katerega se je vredno boriti, cilj h kateremu je vredno stremeti.

Videla sem, kaj je prava moč, ko sem spoznala toliko ljudi, ki živijo v skoraj nemogočih okoliščinah, a vseeno uspejo ostati pozitivni in znajo ceniti majhne dobre stvari v življenju. Ljudje, ki živijo z manj kot 30 evri na mesec, pogosto brez tekoče vode in elektrike, natlačeni v majhne prostore, ki pa ne bodo nikoli niti pomislili, da ne bi delili še to malo, kar imajo, s tistimi, ki imajo še manj sreče. Taksist, ki se bori, da bi preživel svojo ženo in 4 otroke in dela vsak dan, cel dan, da denar ostareli beračici, ki se ustavi ob njegovem oknu. Revna družina obdari botro svojega otroka,čeprav imajo komaj kaj dati na mizo. Vozniki našega taksija, ki si delijo eno samo štruco kruha. Oseba, ki da nekomu svoje zadnje kovance, ker želi pomagati, čeprav to pomeni, da bo zdaj sama ostala brez. Tujec, ki plača drugemu vožnjo, ker sta se pred tem zapletla v kratek pogovor.

Ključ je deliti. V Gambiji je običaj, da je vedno, ko ješ, vsak v tvoji bližini dobrodošel, da se ti pridruži. Vedno deliš svoj obrok z drugim, tudi če to pomeni manj hrane zate. Ljudje si ves čas pomagajo: z denarjem, s hrano, z oblačili, čeprav so tukaj skoraj vsi revni. Revni v materialnem pomenu namreč. Tukaj sem videla več sočutja, prijaznosti in prave dobrodelnosti kot kjerkoli, kjer sem bila v zahodnem svetu. Ljudje svoje bogastvo nosijo v srcu in zame bo to vedno vredno več, kot ves denar na svetu.

Zame je bil privilegij preživeti ta mesec v Gambiji in bom vedno hvaležna za to izkušnjo. Hvala, mama Afrika!

Ni vse zlato, kar se sveti

Včasih se v mojih mislih porodijo naključna vprašanja. Trenutno sem v tistem obdobju, ko se moji vrstniki poročajo, imajo otroke, ustvarjajo lastne domove, delajo v pravih službah, … Ob skodelicah kave se med tistimi, ki tega še niso dosegli, pogosto pojavlja beseda uspeh. Ampak kaj to dejansko pomeni? SSKJ (Slovar slovenskega knjižnega jezika) ima naslednjo definicijo:

1. dejstvo, da kdo s svojim delom, prizadevanjem doseže, kar želi, pričakuje
2. pozitiven rezultat kakega dela, prizadevanja (1)

V družbi se beseda najpogosteje uporablja za tiste, ki so obogateli, dosegli visoke položaje v službi, časti in podobne stvari. Zame to preprosto ni smiselno. Mora biti nekaj več kot to. Mene zanima, če je nekdo dobra oseba, koliko je prispeval h skupnosti, ali je pošten, ali spoštljivo ravna z ljudmi, … Gre se za stvari, ki se jih ne da izmeriti z denarjem, materialnimi dobrinami ali položajem v družbi. Najlažje je predalčkati ljudi na prvi pogled glede na zunanje označevalce: uspešen, zguba, sramežljiv, tih, družaben …

Pred kratkim sem zasledila odličen članek v reviji New Yorker z naslovom Trpeče duše (Suffering Souls). Glavna tema so psihopati, ampak omenja tudi sledeče: „Najbolj primerno delovno področje za psihopate je, tako pravi Hare, posel. V njegovi drugi knjigi, 'Kače v oblekah: Ko gredo psihopati v službo (Snakes in Suits: When Psychopaths Go To Work)', ki jo je napisal s Paulom Babiackom, se Hare spogleduje s pop psihologijo, ko izpostavi, da bi bilo veliko osebnostnih lastnosti, ki so zaželene v korporativnem kontekstu, kot so neusmiljenost, pomanjkanje družbene zavesti in enostranska posvečenost uspehu, zunaj tega okolja videnih kot psihopatskih.“ (2)

Ta izjava se mi je zdela zanimiva, ker ravno na te lastnosti naletimo znova in znova, ko v časopisu beremo o direktorjih, menedžerjih in podobnih, medtem ko se njihovi zločini postopoma razkrivajo. Ravno oni nosijo največ krivde za finančno krizo v tej državi, s katero se še vedno borimo. Zakaj bi nekdo imel to za vzor, če to pomeni, da bi imel korist od trpljenja drugih, od goljufanja, od kraje? Ali je to dediščina, ki jo zapuščamo svojim otrokom?

Ravno to je razlog, zakaj se mi zdita dobrodelnost in prostovoljstvo tako pomembna in so me zelo ujezili komentarji pod člankom v nacionalnem časopisu, ki je razpravljal ravno o teh dveh temah. Ljudje so pisali stvari kot so: „Zakaj bi karkoli počel brezplačno?; Zakaj bi nekomu pomagal, če nihče ni pomagal meni?; Svoje otroke bom vzgajal, da bodo poskrbeli sami zase, ne da bi nekaj počeli zastonj“. Prostovoljstvo in neplačana pripravništva sta dva popolnoma različna svetova, ki ju ne gre mešati.

Branje takšnih komentarjev mi je zlomilo srce. Zame je bilo prostovoljstvo vedno nekaj, kar me je notranje obogatilo in nikoli nisem razmišljala, da bi morala dobiti kaj v zameno. Bila sem hvaležna, da sem dobila priložnost za takšno izkušnjo in sem se iz njih veliko naučila. Spomnim se obdobja lansko leto, ko sem dva sirijska begunca, ki sta bila le nekaj let mlajša od mene, učila nemščino. Imela sem veliko prostega časa in sem že dlje spremljala vojno v Siriji, zato sem se prijavila takoj, ko sem videla oglas za prostovoljno učenje nemščine sirijskih beguncev. Fanta sta bila sirska Kurda. Eden od njiju je študiral v Aleppu, kjer je zdaj glavna fronta.

Zame je bila to zelo dragocena izkušnja, ki mi je svet predstavila v popolnoma drugačni luči. Mogoče res, da sem s fantoma delila svoje znanje, vendar sta mi ravno onadva pokazala kaj je pogum, kaj pomeni imeti upanje, ko svet kot ga poznaš razpada okoli tebe. Izgubila sta čisto vse. Svoj dom, svoje prijatelje, bila sta ločena od svojih družin, obtičala sta v azilnem domu, kjer nista imela početi kaj drugega kot čakati. Ko sem ju nekega dne vprašala, če sta srečna, sta se le spogledala in eden od njiju je odgovoril: „Seveda sva. Zakaj ne bi bila? Življenje je dobro, imava vse kar potrebujeva“. Ob njegovih besedah sem imela solze v očeh. Ostala sta polna upanja in optimizma tudi po posledicah nesmiselne, krvave vojne, ki jima je vzela mladost, a jima ni mogla vzeti njunih sanj. Prostovoljstvo je pomembno, ker ti da možnost za takšne dragocene lekcije, ki sem jim ne da določiti cene, saj segajo preko tega.

Naše poti so se po spletu okoliščin čez nekaj časa razšle, vendar ju je bom nikoli pozabila in sem se jaz verjetno naučila več od njiju, kot pa onadva od mene. Vedno bosta imela posebno mesto v mojem srcu, ker sta mi pokazala pot do nečesa boljšega, pot do sreče in izpolnjenosti. Zame sta onadva tista, ki sta uspešna.

Viri:

1. SSKJ geslo: uspeh - http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=uspeh&hs=1

2. Suffering Souls - http://www.newyorker.com/magazine/2008/11/10/suffering-souls

All That Is Gold Does Not Glitter

Sometimes, certain questions just pop randomly in my head. I'm in the period, when my peers are getting married, having children, creating their own homes, working real jobs ... The word success is thrown around a lot over cups of coffee by those who are yet to attain all of that. But what does it really mean? Dictionary.com defines it as this:
 1. achieving or having achieved success.
2. having attained wealth, position, honors, or the like (1)

It doesn't make sense to me, because none of the above seems relevant to the way I perceive people. There has to be more to it. I want to know whether someone is a good person, how much have they contributed to their community, do they have integrity, are they honest, do they treat people with respect ... It's something that can't be measured with money, material possessions or status in society. The easiest thing is to look at outward marks and label people accordingly: successful, loser, shy, quiet, life of the party ... It does great injustice to people who may not be up to society's standards. There is an excellent article in the New Yorker called Suffering Souls. The main focus are psychopaths, but it also mentions the following: "The most agreeable vocation for psychopaths, according to Hare, is business. In his second book, “Snakes in Suits: When Psychopaths Go to Work,” written with Paul Babiack, Hare flirts with pop psychology when he points out that many traits that may be desirable in a corporate context, such as ruthlessness, lack of social conscience, and single-minded devotion to success, would be considered psychopathic outside of it." (2)

I found it interesting because you run into these traits again and again in the newspapers while reading about heads of companies, managers and the like, whose crimes are slowly being uncovered and carry the blame for the current financial crisis my country is still struggling with. But they are also the ones who are considered successful, the ones who made it, the ones who have it all. Why would anyone want to aspire to benefit from the suffering of other people, from lying, from cheating, from stealing? Is this the legacy we are leaving behind for our children?

This is why I find charity and volunteering so important and I was angered by comments under the article of a national newspaper, which was talking about those two topics. People were writing things such as: "Why would I do anything for free?; Why would I help someone if nobody did anything to help me?; I will raise my children to take care of themselves, not to do something for free". You can't confuse volunteer work with unpaid internships, they are two completely different worlds. 

It broke my heart. I always found volunteering very enriching and I never thought about getting something in return. There were times, when I was grateful to be able to have the opportunity to do these things and I learned a lot from it. I remember the time last year when I was having German lessons with two Syrian refugees, who were a couple of years younger than me. I had plenty of free time and I've been following the war in Syria for quite some time, so I signed up as soon as I saw the ad for volunteer German lessons for refugees. They were Syrian Kurds, one of them was from Aleppo, where the main front-line is right now. 

 It was a very precious and humbling experience for me. I might share my knowledge but those boys showed me what courage is, what does it mean to have hope, when the world is falling apart around you. They lost everything. Their home, their friends, they got separated from their families, stuck in asylum seekers home with little to do, but wait. But one day, when I asked them, if they're happy, they looked at each other and one of them answered: "Of course we are. Why wouldn't we be? Life is good, we have everything we need." I had tears in my eyes when I heard this. They remained hopeful and optimistic in the aftermath of a senseless, bloody war that took their youth away, but they still had dreams for the future. Volunteering matters because you can learn many precious lessons and they are one of those things that you can't put a price on, it goes beyond that. 

Our paths went apart after a while, but I will never forget them and I probably learned more from them than they did for me. They will always have a special place in my heart, for showing me the way to something better, the way to happiness and fulfilment. For me, they are the ones who are successful.

Sources: 
- 1 : http://dictionary.reference.com/browse/successful
- 2: http://www.newyorker.com/magazine/2008/11/10/suffering-souls

International Girl Child Day/Svetovni dan deklic

Follow my blog with Bloglovin
I wrote this text in Slovenian and in English for Kids Are the World, but it's an issue very close to my heart and I wanted to share it here as well. I saw the importance of education for girls in the developing world first hand and I think it's very important to continue raising awareness. Education is the most powerful tool against poverty! 

Our little girl in the Gambia, Fatima, started nursery school last week and without the help of a sponsor, she would probably never be able to to do and become one of those 65 million girls worldwide who remain uneducated. She is the only child of a very young single mother and we'll do everything in our power to support her in making a better future for herself. Every person counts and every individual can make a difference in the world. 

International Girl Child Day 11.10.2014: "Empowering adolescent girls: Ending the cycle of violence"

Have you ever thought, what is it like, when a girl can't eat breakfast in the morning, go to school or kindergarten, learn and have a safe and stable childhood? This is the reality of many girls in developing countries. There is no time for school, play, relaxation, whispering secrets with friends, playing with Barbies, reading or exploring her surroundings. A lot of girls worldwide still have to face discrimination these days, simply because they are girls. But it's of vital importance that we take action against these problems for the following reasons:

• for each extra year a girl spends in school, her income raises for 15 to 20%
• if 10% more girls go to school, the GDP of the country raises for 3% on average
• an educated woman will marry later and she will have less children, who will also be more healthy
• women invest more of their income into their family than men
• each extra year of a mother's schooling lessens infant mortality for 5 to 10%

As you can see, the facts speak for themselves. If you empower a girl with education, she will change the lives of everyone around her. Without that, there is a greater chance that she will marry young, have children early and spend the rest of her life in poverty. Countries in development see 1 out of 3 girls getting married before they turn 18. That is 14 million girls per year, almost 39 thousand every day and 1 every 3 minutes.

Every girl has a right to education, but the sad fact is that 65 million girls never get to go to school and even more are struggling to stay where they belong – in the classroom. Girls are taken out of school every day, forced to marry young or become victims of violence at school. There are many obstacles that prevent them from getting an education: early and forced marriage, poverty, poor health and nutrition, violence at school, long distance to school, school fees and other school related expenses, family care and household duties and lack of toilets just for girls.

Girls in The Gambia

Gambia has been successful in achieving an equal primary school enrolment ratio between boys and girls: 103 girls for 100 boys, but this number gets lower with every extra school year. The finishing rate for primary school is 74 girls for 100 boys. Girls finish their education with 6 years of lower primary school on average. 87 girls for 100 boys go to secondary school. They face similar difficulties as their peers in other developing countries: poverty, school fees and other school expenses, taking care of family and the household, early marriage, early pregnancy, … The literacy rate among adult women in the Gambia is currently around 25%. 46.5 % of girls get married before they turn 18. They have no chances of going back to school and continuing their education after that.

Sponsor a child: http://www.kidsaretheworld.com/sponsor-a-child-2/

Svetovni dan deklic 11.10. 2014

Ste kdaj pomislili, kako je, če deklica zjutraj ne more pojesti zajtrka, oditi v šolo ali vrtec, se izobraževati in imeti varno in stabilno otroštvo? Za deklico v državi v razvoju pa je to realnost. V njenem dnevu ni časa ali priložnosti za šolo, za igro, za sprostitev, za šepetanje skrivnosti s prijateljicami, za igranje z barbikami, branje knjig in raziskovanje okolice. V današnjih časih se veliko deklic po vsem svetu še vedno sooča z diskriminacijo preprosto zato, ker so deklice. Vendar pa je bistvenega pomena, da ob teh težavah čim prej ukrepamo iz naslednjih razlogov:

• za vsako dodatno leto, ki ga deklica preživi v šoli, njen dohodek naraste za 15 do 20%
• če 10% več deklic obiskuje šolo, se BDP države v povprečju zviša za 3%
• izobražena ženska se bo kasneje poročila in bo imela manj otrok, ki bodo tudi bolj zdravi
• ženske v svoje družine vložijo več svojega dohodka kot moški
• vsako dodatno leto materinega šolanja zmanjša umrljivost dojenčka za 5 do 10%

Dejstva govorijo zase. Če deklica pridobi notranjo moč in večjo samozavest z izobrazbo, bo spremenila svet vseh okrog sebe. Brez tega pa je večja verjetnost, da se bo mlada poročila, imela zgodaj otroke in preživela svoje življenje v revščini. V državah v razvoju se pred dopolnjenim 18. letom poroči 1 od 3 deklet: to je 14 milijonov deklet na leto, skoraj 39 tisoč vsak dan in 1 vsake 3 minute.

Vsaka deklica ima pravico do izobrazbe, vendar je zelo žalosten podatek, da 65 milijonov deklic ne more obiskovati šole, še več pa se jih bori, da bi lahko ostale tam, kamor spadajo – v učilnici. Vsak dan deklice jemljejo iz šol, jih premlade poročijo ali pa postanejo žrtev nasilja v šoli. Vendar pa je veliko ovir, zaradi katerih se ne morejo izobraževati: zgodnja in prisilna poroka, revščina, slabo zdravje in prehrana, skrb za družino in za gospodinjstvo, nasilje v šoli, dolga razdalja do šole, šolnine in drugi s šolanjem povezani stroški in pomanjkanje ločenih sanitarij.

Deklice v Gambiji

V Gambiji so na ravni osnovne šole uspeli doseči enako razmerje med dečki in deklicami. Šolo obiskujejo 103 deklice na 100 dečkov, vendar pa to število začne upadati z vsakim dodatnim letom šolanja. Osnovno šolo dokonča le 74 deklic na 100 dečkov. V povprečju deklice svoje izobraževanje končajo po 6 letih nižje osnovne šole. Srednjo šolo obiskuje 87 deklet na 100 fantov.

Pri izobraževanju se srečujejo s podobnimi ovirami kot druge vrstnice v državah v razvoju: revščina, šolnine in s šolo povezani stroški, skrb za družino in družinska opravila, zgodnja poroka, zgodnja nosečnost … Med odraslimi ženskami je tako trenutno pismenih le okrog 25%. Pred dopolnjenim 18. letom se v Gambiji poroči 46.5 % deklet. Možnosti za vrnitev v šolo in dodatno učenje s tem nimajo več.

Viri/Sources:

http://becauseiamagirl.ca/the-girl-issue

http://www.unicef.org/gambia/children_1270.html

http://www.tradingeconomics.com/gambia/literacy-rate-adult-female-percent-of-females-ages-15-and-above-wb-data.html

Botrstvo v Gambiji: http://zaotrokesveta.com/postani-boter/kako-postanes-boter/

Plačilo šolnine za eno leto: http://zaotrokesveta.com/postani-boter/letna-solnina-in-solstvo-v-gambiji/