Ni vse zlato, kar se sveti

Včasih se v mojih mislih porodijo naključna vprašanja. Trenutno sem v tistem obdobju, ko se moji vrstniki poročajo, imajo otroke, ustvarjajo lastne domove, delajo v pravih službah, … Ob skodelicah kave se med tistimi, ki tega še niso dosegli, pogosto pojavlja beseda uspeh. Ampak kaj to dejansko pomeni? SSKJ (Slovar slovenskega knjižnega jezika) ima naslednjo definicijo:

1. dejstvo, da kdo s svojim delom, prizadevanjem doseže, kar želi, pričakuje
2. pozitiven rezultat kakega dela, prizadevanja (1)

V družbi se beseda najpogosteje uporablja za tiste, ki so obogateli, dosegli visoke položaje v službi, časti in podobne stvari. Zame to preprosto ni smiselno. Mora biti nekaj več kot to. Mene zanima, če je nekdo dobra oseba, koliko je prispeval h skupnosti, ali je pošten, ali spoštljivo ravna z ljudmi, … Gre se za stvari, ki se jih ne da izmeriti z denarjem, materialnimi dobrinami ali položajem v družbi. Najlažje je predalčkati ljudi na prvi pogled glede na zunanje označevalce: uspešen, zguba, sramežljiv, tih, družaben …

Pred kratkim sem zasledila odličen članek v reviji New Yorker z naslovom Trpeče duše (Suffering Souls). Glavna tema so psihopati, ampak omenja tudi sledeče: „Najbolj primerno delovno področje za psihopate je, tako pravi Hare, posel. V njegovi drugi knjigi, 'Kače v oblekah: Ko gredo psihopati v službo (Snakes in Suits: When Psychopaths Go To Work)', ki jo je napisal s Paulom Babiackom, se Hare spogleduje s pop psihologijo, ko izpostavi, da bi bilo veliko osebnostnih lastnosti, ki so zaželene v korporativnem kontekstu, kot so neusmiljenost, pomanjkanje družbene zavesti in enostranska posvečenost uspehu, zunaj tega okolja videnih kot psihopatskih.“ (2)

Ta izjava se mi je zdela zanimiva, ker ravno na te lastnosti naletimo znova in znova, ko v časopisu beremo o direktorjih, menedžerjih in podobnih, medtem ko se njihovi zločini postopoma razkrivajo. Ravno oni nosijo največ krivde za finančno krizo v tej državi, s katero se še vedno borimo. Zakaj bi nekdo imel to za vzor, če to pomeni, da bi imel korist od trpljenja drugih, od goljufanja, od kraje? Ali je to dediščina, ki jo zapuščamo svojim otrokom?

Ravno to je razlog, zakaj se mi zdita dobrodelnost in prostovoljstvo tako pomembna in so me zelo ujezili komentarji pod člankom v nacionalnem časopisu, ki je razpravljal ravno o teh dveh temah. Ljudje so pisali stvari kot so: „Zakaj bi karkoli počel brezplačno?; Zakaj bi nekomu pomagal, če nihče ni pomagal meni?; Svoje otroke bom vzgajal, da bodo poskrbeli sami zase, ne da bi nekaj počeli zastonj“. Prostovoljstvo in neplačana pripravništva sta dva popolnoma različna svetova, ki ju ne gre mešati.

Branje takšnih komentarjev mi je zlomilo srce. Zame je bilo prostovoljstvo vedno nekaj, kar me je notranje obogatilo in nikoli nisem razmišljala, da bi morala dobiti kaj v zameno. Bila sem hvaležna, da sem dobila priložnost za takšno izkušnjo in sem se iz njih veliko naučila. Spomnim se obdobja lansko leto, ko sem dva sirijska begunca, ki sta bila le nekaj let mlajša od mene, učila nemščino. Imela sem veliko prostega časa in sem že dlje spremljala vojno v Siriji, zato sem se prijavila takoj, ko sem videla oglas za prostovoljno učenje nemščine sirijskih beguncev. Fanta sta bila sirska Kurda. Eden od njiju je študiral v Aleppu, kjer je zdaj glavna fronta.

Zame je bila to zelo dragocena izkušnja, ki mi je svet predstavila v popolnoma drugačni luči. Mogoče res, da sem s fantoma delila svoje znanje, vendar sta mi ravno onadva pokazala kaj je pogum, kaj pomeni imeti upanje, ko svet kot ga poznaš razpada okoli tebe. Izgubila sta čisto vse. Svoj dom, svoje prijatelje, bila sta ločena od svojih družin, obtičala sta v azilnem domu, kjer nista imela početi kaj drugega kot čakati. Ko sem ju nekega dne vprašala, če sta srečna, sta se le spogledala in eden od njiju je odgovoril: „Seveda sva. Zakaj ne bi bila? Življenje je dobro, imava vse kar potrebujeva“. Ob njegovih besedah sem imela solze v očeh. Ostala sta polna upanja in optimizma tudi po posledicah nesmiselne, krvave vojne, ki jima je vzela mladost, a jima ni mogla vzeti njunih sanj. Prostovoljstvo je pomembno, ker ti da možnost za takšne dragocene lekcije, ki sem jim ne da določiti cene, saj segajo preko tega.

Naše poti so se po spletu okoliščin čez nekaj časa razšle, vendar ju je bom nikoli pozabila in sem se jaz verjetno naučila več od njiju, kot pa onadva od mene. Vedno bosta imela posebno mesto v mojem srcu, ker sta mi pokazala pot do nečesa boljšega, pot do sreče in izpolnjenosti. Zame sta onadva tista, ki sta uspešna.

Viri:

1. SSKJ geslo: uspeh - http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=uspeh&hs=1

2. Suffering Souls - http://www.newyorker.com/magazine/2008/11/10/suffering-souls