Na razpotju

Po prihodu iz Gambije nisem vedela ali bi še nadaljevala s pisanjem bloga ali ne. Večino ljudi je namreč zanimalo predvsem, kaj se je dogajalo tam, ker je to nekaj novega, drugačnega. December je nato prinesel s sabo nove dogodke in obveznosti in v novo leto sem vstopila brez novih objav. Kljub temu pa sem aktualno dogajanje po svetu redno komentirala na svoji Facebook strani, saj se me je globoko dotaknilo in sem ena tistih oseb, ki ne more preživeti dneva, ne da bi redno preverjala novice in sledila njihovemu poteku. Prav tako še vedno redno sodelujem z Društvom Za otroke sveta, preko katerega sem bila v Gambiji in zanje prevajam in pišem tekste. Mogoče res nisem več tam, vendar pa bom to vedno nosila s sabo. Lahko bi rekli, da je delček mene ostal na vroči afriški celini.

Ob vsem kar se dogaja pa kratki komentarji na Facebook-u počasi zame niso več dovolj, ker v njih ne morem zajeti vseh svojih misli. Velikokrat namreč slišim, kako kdo ponosno izjavi, da on pa že ne spremlja novic in dnevnika na televiziji, ker ga to spravlja v slabo voljo, tako ali tako pa ne more nič narediti. Politika je "itak brezveze, ker so vsi isti". Takrat se počutim kot bik, ki mu pred očmi pomahajo z rdečo zastavo. Vedno sem bila mnenja, da smo prav vsi soodgovorni za dogajanje okoli sebe. Všeč mi je Einsteinov citat, kjer pravi, da navečje zlo delajo tisti, ki kot večina molčijo, medtem ko manjšina dela zlo. Okoli sebe vidim večinoma molk in zanikanje, tiščanje glave v pesek ob vedno večji krizi in pomanjkanju. To seveda ne velja, ko pride do banalnih zadev kot so smučanje, nogomet, košarka, resničnostne oddaje, življenje slavnih osebnosti itd. Če bi ljudje toliko energije in strasti vložili v stvari, ki so dejansko pomembne, bi lahko spremenili svet.

Splošna apatija je tisto, kar me žene, da ne obupam in poskušam s svojo aktivnostjo in zanimanjem prispevati svoj majhen delček k dogajanju. Ne delam si utvar, da lahko spremenim svet, ker se dobro zavedam, da ga ne morem. Majhni delčki večih posameznikov pa so skozi čas že dovolj, da lahko ustvarijo celoto. Kam bi prišli, če bi vsi rekli, da imajo zvezane roke in bi krivili hrbte v luči vedno večje nepravičnosti in zlorabe? Skozi zgodovino se je vedno znova pokazalo, da so spremembe mogoče, saj drugače družba ne bi dosegla takšnega napredka in bi verjetno še vedno živeli v jamah, če bi mislili, da tako pač je in nimamo vpliva, da bi bilo drugače. Življenje je kratko. Zakaj bi bili samo opazovalci lastne usode, če smo lahko glavni akterji?