Recenzija: All the Light We Cannot See, Anthony Doerr

Tokrat sem se odločila za drugačno objavo, ki pa je hkrati tudi del mojega poklicnega življenja in študija primerjalne književnosti, ki sem ga zaključila lani spomladi. Ocene knjig, ki jih bom objavljala, so sicer nastale v mojem prostem času, po osebni izbiri. Z velikim zanimanjem namreč spremljam mednarodne literarne nagrade, predvsem Pulitzerjevo in Man Booker Prize.

Pred kratkim je Pulitzerjevo nagrado za leposlovje dobil Anthony Doerr za roman All the Light We Cannot See. Knjiga je izšla maja lani, pri založbi Harper Collins in je bila predlagana za več literarnih nagrad. Priznati moram, da me je pritegnil že sam naslov, jaz bi ga prevedla kot Vsa svetloba, ki je ne moremo videti, saj uradnega prevoda trenutno še nimamo. Gre za neke vrste protislovje: svetloba, ki je ne moremo videti. Vendar pa pomen ob branju in razvoju zgodbe postaja vedno bolj jasen in večplasten.

Za lažje razumevanje bom najprej na kratko predstavila vsebino. V romanu se vseskozi izmenjujeta dve zgodbi, med katerima na prvi pogled ni nobene povezave. Dogajanje prve zgodbe je postavljeno v Pariz tik pred začetkom druge svetovne vojne, kjer živi deklica Marie Laure s svojim očetom, nedaleč stran od Narodnega muzeja naravne zgodovine. Njen oče je namreč tam zaposlen kot ključavničar, za Marie pa je to ves svet, ki ga pozna, odkar je pri šestih letih oslepela. Skrbni oče zanjo zgradi miniaturen model njihove soseske, ki se ga mora deklica naučiti na pamet in vztraja, da se mora znati s svojimi nogami in palico sama orientirati po svoji okolici in najti pot domov od muzeja. Njuno družinsko idilo grobo prekine nemška okupacija Pariza, zato sta prisiljena zbežati iz mesta ter se zateči v mestece Saint-Malo na bretonski obali, kjer v visoki, ozki hiši ob morski obali živi njen agorafobični pra-stric Etienne.

Druga zgodba, ki poteka sočasno, se začne v Nemčiji, kjer Werner, odrašča s sestro Jutto v sirotišnici. Svetla točka njunega življenja v domu za otroke v premogovniškem industrijskem mestu je preprost radio, ki ga Werner najde nekega dne, na katerem zvečer poslušata otroške oddaje o znanosti v francoščini, ki jima odprejo vrata v drug svet. Ta naprava ima nanj tako velik vpliv, da se začne tudi sam zanimati za tehniko in jih zna kmalu tudi sam popravljati in sestavljati. S svojim talentom si prisluži mesto na elitni in zahtevni vojaški akademiji zaradi česar posledično postane najboljši sledilec radijskim oddajam odporniških gibanj. Wernerjeva potovanja ga ponesejo od središča Hitlerjeve mladine do oddaljenih ruskih pokrajin in na koncu v Saint-Malo, kjer se njegova pot prekriža z Marie-Laure. Konca zgodbe in zapletov raje ne bi razkrila, da ne bi komu pokvarila užitka ob branju in sledenju zgodbi.


Torej, če se vrnem k svetlobi, ki je ne moremo videti. Pri opisovanju predmetnosti ima slepota Marie-Laure velik vpliv na avtorjev slog. Srečamo se s teksturami, obrisi in vonji, redkeje pa z bolj otipljivimi stvarmi kot so barve in podrobni opisi. Doerr nam na izjemno liričen način prikazuje svet in njegove drobne lepote v času, ko se dogajajo grozote in vse razpada in se utaplja v temi brezupa. Vendar pa svet Marie-Laure ni prazen in temen, kljub njeni slepoti.  Ena od plasti svetlobe je tako vsaj zame upanje. Ima ga Marie-Laure, ima ga Werner in vsi navadni prebivalci dežel, ki so se znašle ujete v vojni moriji, vendar kljub temu ne obupajo. Upanje je glavni vzvod odporniškega gibanja, ki se kljub skromnim razmeram postavi po robu nemškemu vojnemu aparatu in vztraja v svojih prizadevanjih.

Pomembno vlogo, pravzaprav ključno vlogo imajo radijski valovi, ki v zgodbi nastopajo v več funkcijah. V tem romanu predstavljajo vezivno tkivo med obema zgodbama in na koncu združijo navidez oddaljena svetova Wernerja in Marie-Laure. Kljub temu pa gre za nekaj česar ne moremo videti, čeprav nas obdaja, kot svetloba iz naslova, o kateri je bilo že toliko govora.

Avtor uporablja veliko znanstvenega jezika in nam slika svet skozi romane Julesa Verna, Darwinove zapise, opise življenja živali v bretonskem morju, a temu spretno zoperstavi poetičen jezik narave, človeške duše in srca, ki se oklepa spominov in ljubezni v senci dogajanja druge svetovne vojne. Ravno to protislovje v mojih očeh dela roman unikaten, saj je druga svetovna vojna snov o kateri je bilo v preteklih 70. letih že veliko napisanega in terja veliko pisateljske spretnosti, da se odmakneš od ustaljenih norm in klišejev v katere je prelahko zapasti. K temu pripomore tudi tretjeosebna pripoved skozi perspektivo dveh mladih oseb, ki svet vidita popolnoma drugače kot če bi avtor pripoved zaupal komu od odraslih, ki nastopajo v zgodbi.

Vsekakor priporočam v branje vsem, ki bi radi videli svež pristop k že skoraj izrabljeni tematiki, ki pa jo v tem primeru povzdigne ravno brezčasnost upanja in vere v človeško dobroto, ki je prepletena z mehanizacijo neke nove dobe.