Do zdaj smo se v glavnem zadrževale v bližini Serekunde, mesta v
katerem delamo v vrtcu, tokrat pa smo se odpravile malo bolj v
notranjost Gambije. Želele smo obiskati St. James Island, kjer
stojijo ruševine trdnjave odkoder so sužnje odpeljali v Ameriko,
blizu pa je tudi vas, v kateri je prebival Kunta Kinte, junak knjižne
in televizijske uspešnice Korenine.
Naša pot se je začela v Banjulu, glavnem mestu, ki pa se, po
resnici povedano, ni kaj dosti razlikovalo od drugih gambijskih mest,
ki smo jih spoznale do zdaj. Res je, da je bilo tukaj več velikih
zidanih stavb, vendar pa so bile ceste ravno tako luknjaste kot
kjerkoli drugje. Previdno smo se pomikale proti vhodu na trajekt za
Barro, nekoliko skeptične, če se bo spravilo gor toliko ljudi in še
ves tovor, ki mu ni bilo videti konca. Pohitele smo po stopnicah na
vrh, kjer smo imele proste sedeže in lep razgled na pristanišče.
Pred nami se je prikazal tropski prizor kot na razglednici: množica
lesenih pisanih čolnov, ki so prenašali potnike na drugo stran
zaliva, nad njimi pa so se ponosno dvigovale košate palme.
Prihod v Barro je bil pravcat mali šok. Gneča, truma prerivajočih
se ljudi, koze, vzkliki pouličnih prodajalcev … Vendar pa je bila
pred nami še avanturistična vožnja z džipom do vasi Juffure po
razbrazdani podeželski cesti. Okoli nas se je razprostiralo zelenje:
palme, indijski oreščki, … , veliko pa je bilo tudi polj in
manjših vasi. Videli smo prostrano riževo polje, na katerem so
delale ženske v pisanih rutah z nogami v vodi. Zdelo se je kot da bi
se čas ustavil. V vsaki vasi so za nami tekli otroci in vpili:
„Toubab, toubab!“ (belec).
V vasi Juffure smo se vkrcale na čoln, ki nas je odpeljal do otoka.
Že sam pogled na sive ruševine med zelenjem je vzbujal mešane
občutke. Hoja po otoku in ogledovanje ostankov ječ so nas navdali z
žalostjo in sočutjem do nedolžnih ujetih sužnjev. V majhnih
celicah se jih je drenjalo tudi po 30. Najmočnejše so imeli v
posebni celici, v katero so dajali hrano skozi okence, ujetniki pa so
se morali zanjo boriti, pogosto do smrti. Pravijo, naj bi njihove
duše še vedno bivale na otoku.
Vožnjo nazaj do Barre nam je popestril naliv, naš džip pa ni imel
ponjave, zato smo morale vedriti pod streho nekje na podeželju in
čakati na drug avto. Vendar pa nas je na cilju pričakala odlična
domoda, piščanec z rižem v arašidovi omaki.
Ko smo se okrepčale in malo spočile smo se sprehodile po vasi. To
je bila posebna izkušnja, tista prava Afrika. Bile smo edine belke v
vasi, zato se je glas o tuobabih (belcih) hitro razširil med otroki,
ki so nas spremljali v vedno večjem številu. Šli smo mimo mnogih
družinskih bivališč iz katerih so nas radovedno opazovali odrasli,
otroci pa so nas medtem že prijeli za roke in nas navdušeno
pozdravljali. Predstavljajte si netlakovane ulice, pločevinaste
ograje, ki jih je ponekod že načela rja in radovedne koze, ki jih
srečate na vsakem koraku. Elektrika in tekoča voda v hiši tu nista
nekaj samoumevnega, stranišče pa je luknja v zemlji za hišo.
Zame najtežji pogled so bili otroci, ki so brskali po smetišču za
uporabnimi stvarmi z golimi rokami. Pa vendar ljudi ne pomilujem več,
odkar sem v Afriki, saj kljub skromnim razmeram nosijo veliko
bogastvo v svojem srcu.
No comments:
Post a Comment